Učenje kitare: zakaj je razumevanje pomembnejše od hitrosti
Kitara je eden najbolj priljubljenih instrumentov med otroki. Njena dostopnost, vsestranskost in takojšnja zvočnost pogosto ustvarijo občutek, da mora napredek priti hitro. A prav pri kitari se zelo jasno pokaže resnica, zapisana tudi v misli: ”Napredek v glasbi se meri v razumevanju, ne v hitrosti.”
Na začetku se lahko otrok hitro nauči nekaj osnovnih prijemov ali preprostih akordov. Če pa to znanje ostane zgolj mehansko, brez razumevanja, se napredek kmalu ustavi. Prsti sicer znajo ponoviti gib, glasba pa ne steče.
Razumevanje kot temelj igranja
Pri učenju kitare je razumevanje večplastno. Otrok se ne uči le, kam postaviti prste, temveč:
- kako nastane ton,
- kako se akordi med seboj povezujejo,
- kako ritem vpliva na občutek igranja,
- kako poslušati sebe in druge…
Ko učenec razume, kaj počne, postane igranje bolj sproščeno, samozavestno in smiselno. Napake niso več ovira, ampak informacija, kaj je treba izboljšati.
Hitrost pride sama – ko so temelji trdni
Pogosta želja staršev (in včasih tudi otrok) je hiter napredek: več skladb, zahtevnejši prijemi, hitrejše menjave akordov. Toda prehitevanje osnov pogosto vodi v napetost v rokah, nepravilno držo, površno igranje in izgubo motivacije.
V Amarilis zato namenjamo veliko pozornosti:
- pravilni drži instrumenta,
- sproščenemu gibanju desne in leve roke,
- ritmični stabilnosti,
- postopnemu razumevanju glasbene strukture.
Ko so ti temelji postavljeni, hitrost pride naravno. Prsti začnejo slediti misli, ne obratno.
Glasba kot proces, ne tekmovanje
Učenje kitare ni tekma. Je proces, v katerem otrok razvija potrpežljivost, zbranost in sposobnost poslušanja. Ko razume glasbo, jo lahko tudi izrazi – in prav to je cilj glasbenega izobraževanja.
Napredek se zato ne meri v tem, koliko skladb zna otrok zaigrati, ampak v tem, kako jih razume, kako jih čuti in kako samozavestno poseže po instrumentu.
In ko se to zgodi, kitara postane več kot le instrument. Postane otrokova spremljevalka, veselje do učenja in igranja pa vsakodnevna rutina brez potrebne prisile.
Skupno igranje: ko kitara postane del celote
Posebno poglavje v učenju kitare predstavlja skupno igranje. Ko otrok stopi iz individualne učne ure v ansambel ali orkester, se njegov odnos do glasbe pogosto poglobi na povsem nov način.
V kitarskem orkestru učenec ne igra več samo zase. Uči se poslušati druge, prilagajati tempo, dinamiko in barvo tona skupini. Razume, da ima vsak glas svojo vlogo in da je celota več kot seštevek posameznikov. Prav tu razumevanje, o katerem govorimo pri individualnem pouku, dobi svojo pravo vrednost.
Skupno igranje:
- krepi občutek odgovornosti,
- razvija socialne veščine,
- spodbuja zbranost in disciplino,
- ter otroku pokaže, kako pomemben del glasbene zgodbe je.
Orkestri in komorno igranje v Amarilis
V Glasbeni šoli Amarilis verjamemo, da glasba zaživi v povezovanju. Zato poleg individualnega pouka ponujamo različne orkestre in komorne zasedbe, med njimi tudi kitarski orkester, ki je med učenci zelo priljubljen.
Otroci v njem ne le napredujejo glasbeno, temveč tudi izjemno uživajo. Skupne vaje, nastopi in občutek pripadnosti ustvarjajo pozitivno učno okolje, kjer motivacija raste sama od sebe. Učenci se učijo drug od drugega, spoznavajo različno zahtevne glasbene vloge in postopoma razvijajo zrel odnos do glasbe.
Prav orkestersko in komorno igranje pogosto predstavlja tisti trenutek, ko otrok začuti, zakaj se splača vztrajati, vaditi in razmišljati o glasbi širše.
Zaključek
Učenje kitare je pot razumevanja – posameznika in skupnosti. Ko se individualno znanje poveže s skupnim igranjem, glasba dobi smisel, ki presega učilnico. Takrat kitara ni več le instrument, ampak most do sodelovanja, poslušanja in skupnega ustvarjanja.
In prav to je eden izmed temeljev glasbenega izobraževanja v Amarilis.
