Bili so vroči poletni dnevi. Sonce je neutrudno ogrevalo vso deželo in termometer je kazal 35°C. Ljudje so se hladili vsak na svoj način. Eni z namakanjem nog na morju, drugi v jezerih ali rekah, nekateri pa kar na domačem dvorišču, v kakšnem čebru.
Družina Murn se je pravkar vkrcala v svoj majhen avtomobil, ki jim je že več let dobro služil. Dvojčka Špela in Miha sta se pripela s pasom na zadnjih sedežih, mama Murn je bila sopotnica na sprednjem sedežu, ata Murn pa je s svojo zeleno kapo s senčnikom za oči, spominjal bolj na kakšnega golfista kot na šoferja.
Zaradi vročine so se tudi oni odločili, da se umaknejo nekam v senco in v bližino kakšnega potoka.
»Takole, sedaj pa nekam v neznano,« je modroval oče Murn in ni želel povedati, kam pelje družinico na tak vroč dan.
Špela in Miha sta imela rada presenečenja in komaj sta čakala, da vidita v katero smer bodo krenili. Ves čas sta med seboj tekmovala, kdo bo uganil pravo pot.
Oče Murn je vozil in vozil. Peljali so se mimo večjih mest, nato mimo manjših vasi in naenkrat se je cesta pričela strmo vzpenjati skozi gozd.
Hiše so izginile, le narava jih je pozdravljala v vsej svoji lepoti.
Mama Murn je odprla okno in zadovoljna zadihala svež gorski zrak, ki je zavel v notranjost avtomobila. Oče Murn je bil vidno zadovoljen s svojo odločitvijo, da odpelje družino v naravo.
»No, kje smo?« je vprašal oče Murn svoja otroka, ko je ustavil avto pred velikim drevesom sredi jase.
Miha, Špela in mama Murn, ki je tudi sodelovala pri ugibanju, so gledali naokoli, a ničesar drugega ni bilo, razen dreves in trave.
»Sredi ničesar,« je odgovoril Miha. »Dobro poglej,« je dejal oče Murn in z roko pokazal na drevo, ki je imelo na deblu narisan okrogel rdeč krog, obrobljen še z belo barvo.
Špela in Miha sta ugotovila, da narisan znak pomeni markirano pot, po kateri hodijo planinci.
»No, torej hitro se preobujmo v pohodne čevlje, na ramo damo vsak svoj nahrbtnik in pot pod noge!« se je nasmejal oče Murn, potem, ko so vsi trije, Miha, Špela in mama Murn razmišljali kam neki gredo.
Nikjer naokoli ni bilo videti kakšnih planin ali visokih hribov s kočami za planince, le en sam velik gozd z nekaj jasami so videli. Zatorej ni bilo čudno, da niso ugotovili, kam jih bo označena pot pripeljala.
A radovednost jih je hitro spodbudila k hoji. Miha in Špela sta želela čim prej priti do cilja, da bi ugotovila očetov skrivnostni kraj, za njihov izlet.
»Opazujte rastline in drevesa naokoli« jim je predlagal oče Murn.
Otroka sta medtem že ugotovila, da se narava okoli njiju spreminja. Gozd se je redčil, vedno več je bilo trave in drobnih cvetlic, ki so privabljale čmrlje na pašo. Tu in tam je preko neba priletel kakšen orel, ki je oprezal za svojim plenom.
Naenkrat so iz gozdne meje prešli na rahlo kamnit in z mehko travo porasel teren. Razgled v dolino je bil od tod veličasten.
»Sedaj pa le še malo in prispeli bomo na naš cilj,« je razložil oče Murn.
Vsi so pospešili svoj korak in sledili puščicam na skalah mimo katerih so hodili. Vmes so preskočili majhen potoček, v katerem so si zmočili potne obraze in popili požirek sveže studenčnice. Od daleč so slišali mukanje krav in cingljanje zvoncev.
Zagledali so majhno leseno kočo, z leseno klopco in mizo pred njo.
Miha in Špela sta se rahlo utrujena usedla nanjo. Iz koče je stopil planšar in jih glasno pozdravil.
»Najprej dobra okrepčevalna malica za vse, nato pa vesel večerni klepet ob soju sveč,« je predlagal. Mama Murn je utrujena le prikimala, otroka pa sta komaj čakala svoj obrok, veliko skledo domačega kislega mleka in še eno, z zabeljenimi žganci v njej. Ata Murn je ponosno gledal svojo družino, ki se ji je uspelo prebiti na vrh planine Rožlanc, kot so jo imenovali. In lesena koča, pravzaprav prava planšarija, se je imenovala tako kot planina. Na leseni tabli je pred njo pisalo – planšarija pod Rožlancem.
Po obroku je planšar povabil otroka, da mu pomagata pri preganjanju krav v ogrado, medtem ko sta starša zadovoljno pila vsak svojo skodelico kave pred kočo.
Oglašanje kravjih zvoncev je odmevalo naokoli in večerno ptičje petje je naznanjalo, da se bliža počitek. Rahel veter je zapihal in dobro, da so v svojih nahrbtnikih imeli tudi kakšen topel kos oblačila. Četudi vroč poletni dan v dolini, se je v hribih spremenil v prijetno toplega.
Planšar je prinesel iz koče petrolejko, jo postavil na mizo in predlagal, da opazujejo kakšen lep sončni zahod se jim obeta. Medtem je v svoji koči obrisal prah z velike štirikotne rjave škatle, previdno vzel iz nje svoj najljubši instrument, ga namestil na svoje rame in veselo raztegnil meh.
»O harmonika!« sta zaklicala Miha in Špela. Planšar pa se je le široko nasmejal in zaigral tisto, njemu najljubšo pesem, Na planincah.
Vsa družina Murn je veselo prepevala znano ljudsko pesem in poplesavala z nogami. Ko se je planšar nekoliko utrudil, se je usedel na klopco k Špeli in Mihu in jima predlagal, naj poizkusita tudi onadva kaj zaigrati.
Seveda sta se morala pred tem tudi nekaj naučiti, da sta znala pravilno držati harmoniko v rokah. Pravilno učenje harmonike je zelo pomembno. Planšar jima je pokazal vse dele harmonike, jima povedal, kako prihaja zvok iz nje in kakšne vrste harmonik poznamo. Opisal jima je diatonično, kromatično in klavirsko harmoniko. Pazljivo sta ga poslušala in si poizkusila vse čim bolje zapomniti.
»No, kdo je takšen junak, ki bo sedaj vse naučeno ponovil?« je vprašal planšar, po svoji razlagi in se ob tem tako smejal, da tudi družina Murn ni mogla ostati resna.
Mogoče je mislil, da ga niso dobro poslušali, kdo ve…?
Miha se je prvi opogumil in tudi Špela je dvigovala roko češ, jaz sem si tudi vse zapomnila.
»Potem pa naj začne Miha, nadaljuje pa nekoliko kasneje Špela,« je zadovoljno predlagal planšar.
Miha je s prstom kazal na dele harmonike in ponavljal, kar se je pravkar naučil:« Tole je diatonična harmonika. To vem zato, ker ima na vsaki stari gumbe namesto tipk. Narejena je iz lesa na vsaki strani, v sredini pa s pomočjo meha in zraka v njem izvabljamo zvoke iz nje. Tega lahko zelooo raztegnemo ali pa čisto skrčimo skupaj.«
»Odlično!« je zaploskal planšar in pokazal na Špelo naj nadaljuje.
Špela je ponosno pričela. »Zapomnila sem si, da je na harmoniki napisan priimek tistega, ki jo je naredil. Miha je pozabil povedati, da so pri klavirski harmoniki na eni strani črno-bele tipke, kot pri klavirju, zato se tudi tako imenuje. Z obema harmonikama pa igramo na eni strani melodijo skladbe, z drugo roko pa njeno spremljavo ali akorde.«
»Neverjetno!« se kar ni mogel načuditi njunemu znanju planšar.
Oče Murn in mama Murn sta ponosno pogledovala svoja otroka in bila vesela, da je tako lep večer prinesel še nekaj novega znanja vsem.
»Kako lep in zanimiv dan! Ali bomo še večkrat prišli na planšarijo?« sta z navdušenjem spraševala otroka in glasno zapela novo ljudsko pesem, ki je zadonela iz planšarjeve harmonike.
Avtorici: Lucija Perko in Mateja Mlakar
Vse, kar morate vedeti pred vpisom v katerokoli glasbeno šolo, in o posameznem inštrumentu, si lahko preberete v BREZPLAČNEM glasbenem priročniku, ki si ga prenesete TUKAJ.
