Nekje, v velikem mestu, je bila v ozki ulici majhna hišica. Od ostalih hiš se je ločila tudi po svoji sončno rumeni barvi. Bila je tako ljubka, da si jo moral opaziti, če si šel tod mimo.
Na vhodnih vratih je visel na leseni tabli napis – KRASOTARNICA. Kdor ni pokukal vanjo, ni mogel vedeti kaj se v njej skriva. Včasih si skozi majhno okence videl sivo-laso glavo možička, ki je vsake toliko zamahnil z rokami in veselo plosknil.
To se zgodilo ravno takrat, ko mu je uspelo narediti novo krasotico. Če si imel srečo, si bil lahko priča veselemu dogodku.
Vedno več krasotic je čakalo na policah v majhni hišici. Čakale so na čisto posebne prišleke. Takšne, ki cenijo krasotice in, ki jih bodo čuvali in negovali. In veste, ni vsakdo primeren za čuvanje teh krasotic.
In tako so čakale, in čakale…
Bil je poletni dan, obsijan s soncem, brez oblačka na nebu. Družinica Murn je ravno korakala po ozki ulici. Mamica oblečena v rožičasto poletno obleko, s klobučkom na glavi, očka odet v mornarsko majico in bele kratke hlače ter dva otroška navihanca, Miha in Špela po imenu.
Bila sta dvojčka in kot se za dvojčka spodobi, sta bila nerazdružljiva. Pogosto so jima bile všeč enake stvari. In tega poletnega dne, sta si zaželela velik vanilijev sladoled pri slaščičarju Pepetu na koncu ulice.
Ravno so prišli do rumene hišice, ko je Špela obstala. S prstom je kazala na leseno tablo z napisom, ki so ga vsi na glas prebrali-KRASOTARNICA. Le kaj je v njej so se spraševali.
Bili so radovedna družinica in strinjali so se, da se na lastne oči prepričajo kaj se v njej skriva zanimivega. Droben zvonček je zacingljal, ko so stopili vanjo. Obnemeli so z odprtimi usti.
Sobica je bila tako lepo urejena, da je prišleka takoj očarala. Vsak predmet je bil na svojem mestu, vsaka stena svoje barve in na kupe poličk, na katerih so bile lepo zložene violine različnih velikosti.
Za njihovimi hrbti je nekdo rahlo zakašljal. Bil je to sivo-las možic, nasmejanega obraza, navihanega pogleda, odet v pisan predpasnik.
»Želite,« jih je prijazno nagovoril. Šele tedaj so se Murnovi obrnili k možicu in si ga z začudenjem ogledovali. Miha se je prvi ojunačil in možica vprašal:«Ali so to vaše violine?« »Seveda,« je v smehu odgovoril možic in jih prijazno povabil do majhne mizice in klopce sredi sobe.
Posedli so se okoli in možic je vsakemu ponudil dišeč zeliščni čaj ter piškote pisanih barv in različnih oblik.
Sedaj sta se oglasila še gospod in gospa Murn. »Kako zanimiva trgovinica,« je pripomnil gospod Murn. »In kako ljubka,«je dodala gospa Murn. Otroka pa sta možica prosila, če jim lahko pove kaj več o njej in njenih violinah.
»Seveda, z največjim veseljem,« je odgovoril možic. Prinesel si je majhen moder lesen gugalni stol, nanj namestil pisano blazino in se udobno usedel. Čisto na rahlo se je stol premikal naprej in nazaj, kod da bi možicu dajal takt za njegovo pripoved.
»Bilo je tako.« je začel možic. Bil sem še otrok, ko mi je oče prinesel s potovanja veliko škatlo. Bila je zelene barve in na njej je bila zlata ploščica z napisom, KRASOTICA.
Ko sem s strahom odprl škatlo, sem v njej zagledal čisto pravo violino. »Prava krasotica,« sem pomislil. Bil sem očaran od njene lepote. Njeno ohišje se je prelivalo v oranžno rjavih odtenkih in se lesketalo kot jutranji sončni žarki, ko pokukajo skozi okna naših stanovanj. Skoraj se je nisem upal dotakniti.
»Ta violina bo zaigrala najčistejše , najnežnejše in najbolj dramatične tone le tistemu, ki jo bo začutil in skrbel zanjo,« mi je takrat dejal oče. Takrat še nisem vedel, kaj to pomeni. Le ko sem jo pogledal, sem vedel, da bo moja prijateljica za vekomaj.
»
Krasotica,« sem ponavljal v mislih in razmišljal, kdo neki ji je dal takšno ime-najlepše ime!
Oče je violino kupil od nekoga na ulici, v daljni deželi in mi ni znal pojasniti, kdo jo je tako poimenoval. »Mogoče bom nekega dne izvedel,« sem si mislil.
»In tako sem dobil krasotico,« je zaključil pripoved možic, navihano pogledal naše začudene obraze okoli mize, se narahlo odkašljal in nadaljeval. Komaj sem čakal, da zrastem in bi lahko kaj zaigral nanjo. Bil sem majhen fantič in Krasotica je bila za moje kratke ročice predolga. A zgodilo se je, da so dnevi minevali, jaz pa nisem in nisem zrastel niti za ped.
Nekoč, bilo je pred mnogimi leti sem stopil v tole sobico, čisto po naključju. In v njej so bile na policah zložene violine, vseh velikosti. Mojster, ki jih je izdeloval mi je v roke podal ravno pravšnjo zame. In glej ga zlomka, prsti so kar sami hiteli po strunah, kot da bi to že nekdaj počeli. Mojster je bil navdušen in ponudil se je, da me nauči vse o teh prekrasnih instrumentih.
Možic je vstal, vzel s police najmanjšo violino, jo nežno pobožal in nadaljeval.« Tale je najmanjša, dvaintridesetinka,« je dejal. Nato je stopical od police in police in nam kazal še ostale. Sledila je šestnajstinka, nato osminka, četrtinka in polovinka. Tista prava, velika Krasotica iz možičevega kovčka, pa je bila celinka. Bila je njvečja, najzrelejša in najmogočnejša violina, kar smo jih kdaj videli. In imela je v Krasotarnici posebno mesto. Le tu in tam, ko je prispel v mesto kak virtuoz, je zapustila polico in nastopila v veliki koncertni dvorani, kjer so obiskovalci lahko spoznali njeno lepoto.
Možic je globoko zavzdihnil in jo ponosno pogledal!
»In tako sem postal vajenec pri mojstru in se pričel učiti vse o violinah, » nam je pojasnil. Nato nas je pogledal, in ker smo sedeli čisto tiho pri naših mi
zicah in ga zelo pozorno poslušali, nadaljeval z razlago, da ima vsaka violina trup, kot mi, ob tem pa jo je z roko nežno pogladil. Z roko je pokazal na njen vrat, podoben našemu in tudi tega pobožal. Na koncu vratu se je na violini bohotil krasen polž in s prsti je možic polzel po njegovih črtah in tiho dejal:« Kot bi hotel zaokrožiti njeno lepoto.«
Mihu se je zdela najbolj smešna kobilica, ki je na svojem vrhu, v majhnih zarezah čuvala strune, vse štiri: G, D, A in E.
»In sedaj pride še najpomembnejše!« je pripomnil možic. Nagajivo kot le možic lahko, pogledal po sobi in nas vprašal:«Ali čutite koliko duš nas gleda?« »Duš?« smo presenečeni odgovorili in začudeno pogledali drug drugega.
»Seveda,« je mirno dejal. »Tukaj, prav na tem širšem delu violininega trupa, leži njena duša. Kot srce v nas. Brez nje, zvok ne bi bil tako veličasten in glasbeniki ne bi izvabljali svojih občutij iz nje.« nas je poučil in pokazal na natančno izrezan vzorec na njej, podoben zaviti črki S, pokukal vanj in globoko zavzdihnil.
Vsi smo naenkrat poskočili in želeli tudi mi pogledati dušo violine. Možic pa se je zasmejal in nas pomiril, češ, da bomo vsi imeli dovolj časa, da si vse natančno ogledamo. Vsakemu je podal v roke violino in previdno, tako nežno, kot da bi imeli v rokah drobno ptičko, smo se s prsti dotikali njenih delov. In duše violin so nam tiho šepetale na uho vse o njihovih skrivnostih.
Miha in Špela kar nista hotela zapustiti Krasotarnice, tako ju je prevzela možičeva zgodba.
Šele, ko so jima starši obljubili, da bosta lahko dobila vsak svojo krasotico, ko bosta odšla v glasbeno šolo seveda, sta zadovoljna odšla.
Možic jim je pomahal v slovo, dokler se ponovno ne vidijo. Takrat bosta Miha in Špela odšla iz nje vsak z svojo violino, ki jo bosta skrbno čuvala in pridno vadila nanjo.
Krasotica namreč vsakega skrbnega lastnika vedno poplača s svojim čudovitim zvokom, ki ga glasbenik izvablja iz nje. A za to je potrebno veliko vaje. Saj veste, vaja dela mojstra in dobrega glasbenika.
Avtorici: Lucija Perko in Mateja Mlakar
Vse, kar morate vedeti pred vpisom v katerokoli glasbeno šolo, in o posameznem inštrumentu, si lahko preberete v BREZPLAČNEM glasbenem priročniku, ki si ga prenesete TUKAJ.
