Mateja Mlakar

Mateja Mlakar

Mateja Mlakar, predšolska glasbena vzgoja: Po poklicu sem diplomirana vzgojiteljica, že več kot 15 let pa opravljam delo mentorice. Mentorice, motivatorke mladih, ki zastanejo v obdobju šolanja iz različnih razlogov in potrebujejo vzpodbudo za nadaljnje delo.

Posebno izobraževanje za delo z mladimi mi je dalo vpogled v različne teorije pedagoških pristopov. Le te pa je v praksi potrebno prilagoditi vsakemu posamezniku. Prav zaradi tega svoje delo čutim predvsem kot poslanstvo in ne kot službo.

Skozi vsa leta sem izvajala različne delavnice za najmlajše in odrasle. Lotila sem se številnih individualnih projektov, ki so predstavljali novost pri nas in so obrodili želene rezultate.

Nekaj let sem poučevala tudi predmet »Usposabljanje za predšolsko pedagoško delo (UPPD)« na srednji vzgojiteljski šoli.

Motivacija za delo z otroki in starejšimi je zame ključnega pomena pri doseganju zastavljenih ciljev. Vzpodbuditi lastno ustvarjalnost in občutek sposobnosti ter samozavesti v drugih pa je zame izziv in navdih za delo.

Sem mati dveh otrok, sedaj že odraslih, a med seboj zelo različnih in posebnih. Sem ljubiteljica narave, živali, umetnosti, literature, športa ter kreativnega ustvarjanja s pomočjo različnih materialov. Imam licenco domače in umetnostne obrti za glinene venčke. Rada poučujem tudi slikanje na svilo in steklo ter se preizkušam v delu z novimi materiali.

Mateja Mlakar, predšolska glasbena vzgoja: Predšolska glasbena vzgoja in glasbena šola Ljubljana Amarilis sta moje posebno poslanstvo.

Ker ima sin od rojstva cerebralno paralizo, hči pa je glasbeno nadarjen otrok, razumem posebnosti in različnosti otrok še toliko bolj.

Za otrokov razvoj in napredek so zame ključne pozitivne vzpodbude, vzajemno spoštovanje in zaupanje pa temelj dobrih odnosov.

Kot zaključek svojega opisa bom dodala meni ljubo anekdoto:

Nekoč je prijatelj vprašal Aristotela, zakaj ga vendar ljudje tako zelo cenijo in spoštujejo, zakaj si vsi želijo njegove bližine. Namesto da bi  odgovoril, se je modri mož sklonil in zajel prgišče peska. Stisnil ga je v dlan, a ves pesek mu je med prsti spolzel na tla. Ko se je drugič sklonil, je spet zajel pesek, a dlani ni stisnil. Prijatelj je osuplo opazil, da je Aristotelu ves pesek ostal v roki. Molče je modrec povedal mnogo več, kot bi mogel z besedami!