Ko se pomladi pričnejo prebujati prvi zvončki v gozdovih, se družina Murnovih veseli njihovega nabiranja. Mama Murn komaj čaka, da v svojo rumeno vazo postavi šopek nežno belih zvončkov, ki kar nekaj časa krasijo njihov dom. Že pogled nanje pričara v stanovanju pravo melodijo. S svojimi belimi kimajočimi glavami delujejo, kot da bi ves čas cingljali v vazi. Tudi Špela in Miha jih rada opazujeta.
To pomlad so se odločili, da jih bodo šli nabirat v bližnji gozd, poln majhnih potočkov, ob katerih raste veliko zvončkov. Izlet bodo izkoristili tudi za pohod do gradu v bližini, kjer vsako leto priredijo pravo grajsko vzdušje, z vsem kar spada zraven – graščaki na konjih, grajske gospe z senčniki v rokah, igre z meči, okušanje pravih grajskih dobrot in ogled predstave kovaških mojstrov.
Oče Murn pripravlja avto za odhod, mama Murn pa išče veliko košaro, kamor bodo lahko spravi vse, kar bodo kupili na grajskem sejmu. Ko se vsi posedejo v avto, se njihov izlet prične.
Ob robu gozda kamor se pripeljejo stojita dva gospoda oblečena v uniformo in usmerjata avtomobile na prostor za parkiranje.
»Joj koliko ljudi bo danes na gradu!« se čudi mama Murn. »Bo pa zato bolj zabavno!« pripomni ata Murn. Mama predlaga družinici, da si prej ogledajo prireditev na gradu, nazaj grede pa naberejo zvončke za v njihovo vazo.
»Tako ne bodo uveneli!« pripomni Špela. In tako se družina Murn odpravi po označeni poti do gradu na vrhu hriba. Od daleč se že sliši vrvež ljudi, glasba in rezgetanje konj. Miha tako hiti na vrh, da mu ostali komaj sledijo. Želi si namreč čim prej videti viteze v njihovih oklepih.
Prispejo na grajsko dvorišče in tukaj je res kaj videti. Vitezi na konjih se že pripravljajo na svojo predstavo. Oblečeni v viteške oklepe, z dolgimi meči v rokah so videti kot nekdaj, v časih pred nami. Miha jih z zanimanjem opazuje.
Mama Murn se brž odpravi do grajske tržnice, kjer se na stojnicah kopičijo dobrote in raznovrstni spominki narejeni iz gline in volne. Z očmi ves čas pogleduje po lončeni posodi, v kateri bi lahko pekla potice. Tudi ročno oblikovane vaze so ji nadvse všeč.
Oče Murn se je ustavil ob kovaču in si ogleduje kako spretno kovač oblikuje podkev za konja. Špela pa se je odpravila do vhoda gradu od koder so prihajali angelski zvoki piščali. Zelo je je zanimalo kdo neki igra nanje.
Ko je ugledala fanta oblečenega v starinska grajska oblačila, se kar ni mogla načuditi, kakšno piščal ima v rokah. Takšne še namreč nikoli ni videla.
Vsa se je svetila v soncu in njen srebren lesk je bodel v oči. Zvoki pa so bili tako nežni, da je Špelo poneslo v sanjarjenje. Predstavljala si je, kako tudi ona zna igrati na takšno piščal in kako ji njen brat Miha zavida to znanje.
In prav Miha jo je zmotil v njenem domišljijskem svetu, ko jo je objel in vzkliknil:« Tukaj si, vsi te iščemo!« »Pšššš, » je Špela odgovorila in se nasmejala.
Šele sedaj si je tudi Miha pričel ogledovati fanta s piščaljo. »O, ta pa zna!« je modroval. Pridružila sta se jima tudi starša. Mama seveda s svojo posodo v rokah, oče pa z majhno podkvijo, ko jo bo pritrdil na njihova vhodna vrata. »To prinaša srečo v hišo!« je pojasnil oče Murn.
Prisluhnili so fantu, ki ni igral na piščal temveč na prečno flavto. Mama Murn je otrokoma pojasnila njuno zmoto in skupaj so ugotavljali razliko med piščaljo in prečno flavto. In velika je bila, prav res!
Ugotovili so namreč, kako se prečna flavta drži v rokah, koliko tipk na katere postavljamo prste ima, kako se vanjo piha, da izvabimo zvoke iz nje in tudi, kako se jo razstavi in sestavi.
Flavto je fant po imenu Anže shranil v majhno črno škatlo z ročajem in preden jo je lepo zložil vanjo, jo je razstavil na tri dele. Šele sedaj jo je lahko varno nosil naokoli.
Polni novih vtisov in novega znanja seveda, se je družinica Murn vračala z gradu.
Preden so prispeli do avtomobila, so ob majhnem potočku nabrali snežno bele zvončke za mamino vazo. Vsa presrečna je mama Murn držala v rokah nežne cvetlice in jih doma ves čas opazovala, medtem ko so zvončki krasili njihov dom. »Joj kako težko sem jih dočakala,« je nežno vzdihnila mama Murn.
Otroka pa sta brž poiskala v njuni enciklopediji vse o prečni flavti, saj sta želela izvedeti še kakšno podrobnost o tem instrumentu, ki sta ga prvič videla.
»Tudi narisala ga bova;« sta oba složno predlagala.
In tako je bilo. Risbi še danes krasita njuni steni v otroški sobi.
Avtorici: Lucija Perko in Mateja Mlakar
Vse, kar morate vedeti pred vpisom v katerokoli glasbeno šolo, in o posameznem inštrumentu, si lahko preberete v BREZPLAČNEM glasbenem priročniku, ki si ga prenesete TUKAJ.
